Sporočilo Slovenske škofovske konference v povezavi s tradicionalistično skupino Scutum Fidei, ki jo vodi Alen Koman, v katerem so škofje zapisali, da zavračajo njihove žalitve in zavajajoče trditve zoper medverski dialog, dostojanstvo žensk, vlogo laikov v Cerkvi in bogoslužju, odnos duhovnikov do škofov in odnos vseh vernikov do vsakokratnega svetega očeta, ki je naslednik apostola Petra, še vedno odmeva. Vsebino sporočila slovenskih škofov gre razumeti kot izobčenje omenjene tradicionalistične skupine iz Katoliške Cerkve. Kot so zapisali, sta edinost v nauku in bogoslužju ter občestvo s papežem pogoj za vsakega katoličana, da je v polnem občestvu s Katoliško Cerkvijo. Tega pa, vsaj tako gre razumeti škofe, pri Scutum Fidei in Alenu Komanu ni. Za komentar smo povprašali dva teologa, urednika portala Blagovest.si in novinarjem tednika Demokracije Gašperjem Blažičem ter nekdanjim novinarjem v katoliških medijih ter publicistom Sebastjanom Erlahom. Blažič pravi, da mu je Scutum Fidei dobro znan, saj večino teh, ki sodelujejo v tem krogu osebno pozna. »Priznati moram, da sem z nekaterimi stališči v začetku celo simpatiziral, vendar je šlo vse skupaj predaleč, predvsem v smislu odklanjanja drugega vatikanskega koncila.« Blažič poudarja, da razume, da je papež lahko, razen če ex chatedra razglasi versko resnico, v katero je občestvo že prej verovalo, v zmoti, »vendar tu ne gre toliko za odnos do sedanjega papeža, ampak do drugega vatikanskega koncila na sploh, saj je mogoče zaznati radikalno zavračanje določb koncila.« Blažič pravi, da je razumljivo, da je imel koncil tudi svoje stranpoti, a pri tem poudarja, »kot nam Jezus pove s priliko o ljulki in pšenici, ne moremo ljulke, to je plevela, puliti že sedaj, saj bi lahko poškodovali pšenico.«
Glede predkoncilskega mašnega obreda po misalu papeža sv. Janeza XXIII pravi, da se je ta ohranil kot izredna oblika maše. »V ZDA lahko najdemo primere dobre prakse, kjer v določenih župnijah uporabljajo tako redni kot izredni, to je predkoncilski obred, torej tradicionalno latinsko mašo,« pri čemer Blažič omenja predvsem Duhovniško bratovščino sv. Petra, ki se je uspela izogniti restrikcijam papeževega motuproprija Traditiones custodes »prav zaradi svojega konstruktivnega sodelovanja s Svetim sedežem, tako smo lahko videli, da sta se dva predstavnika bratovščine srečala s papežem Frančiškom. To pomeni, da je z držo ponižnosti in zdrave pokorščine mogoče sobivanje različnih duhovnih tokov znotraj Cerkve.« Blažič pravi, da kjer te ponižnosti ni, so konflikti neizogibni. »To početje pa se ne ujema s tem, kar je učil Jezus, ko je rekel, da je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro (Mt 13, 52). Gre torej za načelo vključevanja in/in. Vemo namreč, da moramo vse, kar je novo, moderno, tudi preizkušati, razločevati, ne pa že vnaprej zavreči. Sv. Pavel tu lepo pravi, naj duha ne ugašamo,« poudarja Blažič, ki stališča predstavnikov Scutum Fidei spoštuje kot osebna stališča predstavnikov skupine. »Ne morejo pa tega vsiliti vsem, saj bi to pomenilo ustvarjanje razkola med katoličani. Zato je razumljivo, da se je Slovenska škofovska konferenca javno oglasila in se distancirala od stališč omenjene skupine.« Blažič pravi, da je težko reči, ali to pomeni napoved izobčenja, »saj se tovrstne kazenske sankcije v zadnjem času le redko uporabljajo. Načeloma pa velja, da bo izobčenje zgolj razglašeno in ne naloženo, kajti gre za dejanja, s katerimi se posameznik ali skupnost sam(a) izobči.« Blažič pravi, da je sedaj na potezi znova Scutum Fidei, saj je od članov tega kroga sedaj odvisno, »kakšen bo njihov status znotraj Cerkve ali pa zunaj nje. Škoda bi bilo, če bi z destruktivno držo podirali mostove in s tem širšemu cerkvenemu občestvu dejansko sporočili, da imajo 'modernisti' prav, širšemu občestvu pa bi odvzeli možnost, da bi se ljudje lahko bolje spoznali z vsem lepim, kar tradicija prinaša.« Pri tem spomni, da »Jezus starozavezne tradicije ni odpravil, dal pa ji je novo vrednost, pokazal pa je tudi, kaj je res od Boga in kaj so ljudje zraven dodali. S svojo žrtvijo na križu in vstajenjem je dejansko presegel logiko postave, saj je sam plačal kazen za vse naše grehe. Tudi sv. Pavel je zelo resno opomnil tiste, ki so sprejeli Kristusa in postali kristjani, nato pa spet padali v logiko postave oz. religije.« Pri tem Blažič opozarja na skušnjavo, »da zaradi lastne nečimrnosti lahko postanemo zagledani v lastne zasluge, hitro privede do salonskega krščanstva, ki ima kaj malo opraviti z Jezusom.« Ob tem je izrazil upanje, »da je bilo stališče SŠK koristen opomin. V kolikor bo odgovor nanj še bolj trdovraten, bo to pomenilo samoizobčenje.« Blažič tu ne vidi potrebe, da bi škofje sami dali povod članom Scutum Fidei, da bi slednji sebe prikazovali kot žrtve, »Vsekakor pa se bom v molitvi spomnil nanje in vabim tudi ostale bralke in bralce, naj v svoje molitvene namene vključijo tako Scutum Fidei kot naše škofe,« še pravi Blažič. Tudi Erlah pravi, da je na začetku simpatiziral z nekaterimi stališči skupine Scutum Fidei, vendar »bistroumni katolik in teolog, ki je poučen v nauku Cerkve in pozna njeno tradicijo, hitro ugotovi, da je pri vsem skupaj nekaj narobe.« Erlah poudarja, da »gre pri skupini kot na splošno pri t.i. katoliških tradicionalistih za problem teatralnosti, na katero so zreducirali bistvo tradicije in pomen svete maše, kar posledično pomeni, da so, kot je jasno razvidno iz delovanja Scutum Fidei in njihovega voditelja, tradicijo zvedli na nekakšno sintagmo, če parafraziramo Sončnega kralja, Ludvika XIV, v la tradition c'est moi, sveto mašo pa na ritualistični teater, kar oboje spominja na teatralnost ritualov new-age sekt in protestantizma.« Erlah poudarja, da katoliški tradicionalizem ni nič starega, »saj gre za pojav, ki se začne šele kot odgovor na domnevne zablode drugega vatikanskega koncila, ki naj bi bil produkt modernizma, ki pa je, to je treba priznati, kot gibanje znotraj Cerkve ugasnil že v začetku 20. stoletja, torej dolgo pred drugim vatikanskim koncilom, ki če že, je modernizmu zabil zadnji žebelj v krsto.« Pri tem opozarja, da »je drugi vatikanski koncil ekumenske narave, kar pomeni, da je za katoličane obvezujoč, saj ima svojo utemeljitev v Apostolskih delih in sicer v prvem koncilu, ki se je zgodil v Jeruzalemu in je jasno opredeljeno, da so tovrstni koncili in njihovi sklepi delo Svetega Duha, to je Boga samega in ne delo človeka.« Erlah pravi, da je tradicija v Katoliški Cerkvi, poleg razodetja, eden od stebrov njenega verovanja. »Razodetje, ki je zapisano v Svetem pismu in tradicija gresta z roko v roki in se v mnogočem tudi prekrivata. Že drugi vesoljni Cerkveni zbor v Niceji, leta 787 glede izročila, kar tradicija je, pravi, da kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega, bodi izobčen.« Prav to pa se po Erlahovem mnenju zdaj dogaja s skupino Scutum Fidei, saj so »izmaličili tradicijo do te mere, da je tradicija samo tisto, kar učijo pri Scutum Fidei. S tem bodisi kažejo teološki analfabetizem bodisi to delajo namerno, kot je razvidno iz zadnjih odzivov skupine na stališče SŠK v povezavi z njimi. Najbrž pa gre pri obeh bodisi za sintezo obojega.« Glede tako imenovane tradicionalne latinske maše Erlah pravi, da ne gre za večni obred. »Če beremo svetopisemske tekste, kjer so opisani obredi, vidimo, da maša izhaja iz obredov judovske pashe. Branje Cerkvenih očetov, kot je sv. Justin, pa tudi zgodnejših dokumentov, kot je recimo Didache, nam povedo, da se je obred svete maše razvijal skozi stoletja in da je vsako obdobje imelo nekaj svojega. Tradicionalna sveta maša je bila kot obvezen obrazec potrjena šele z liturgično reformo po tridentinskem koncilu. Drugi vatikanski koncil je naredil sintezo med starejšimi, to je, prvotno obliko svete maše in tridentinskim obredom. S tega vidika je govor o novem obredu zavajajoč, ker v njem ni ničesar novega, kar ne bi bilo že od prej znanega. Gre namreč za vračanje h koreninam Katoliške vere in obredja, ne da bi pri tem trpelo to, kar se je izoblikovalo skozi tradicijo.« Erlah pravi, da sta bila papežev motuproprij Traditionis custodes in odziv slovenskih škofov glede skupine Scutum Fidei glede na okoliščine pričakovana in potrebna in pravilna. »Tako imenovani katoliški tradicionalisti, s Scutum Fidei na čelu, so, to je treba poudariti še enkrat, tradicijo Cerkve zlorabili, jo potvorili ter jo uporabljali za napadanje Cerkve, ki je Kristusova nevesta. Tradicionalni obred so reducirali na teatralni spektakel, ki je postal mesto kulturnega boja zoper Cerkev, pri čemer gre za eklatantno zlorabo najsvetejšega zakramenta, ki je Sv. evharistija.« Kako pa je s prejemanjem obhajila stoje na roke in kleče na jezik? Erlah pravi, da »gre za slamnati problem, ki je razrešen že v samih evangeljskih tekstih, ki govorijo o pristopih različnih ljudi do Jezusa, pri katerem iščejo pomoč. Spomnimo se samo npr. Sirofeničanke, krvaveče žene, slepega Bartimaja, ipd.« Erlah se strinja z Blažičem, da je zdaj vse odvisno od skupine Scutum Fidei, ali bo »izobčenje obstalo ali pa se bodo potrudili s konstruktivno držo, da ostanejo del občestva Katoliške Cerkve, pri čemer velja poudariti, da izobčenje kot takšno sicer ni bilo naloženo, bilo pa je ugotovljeno na podlagi njihovega delovanja, kar pomeni, da gre v skladu s kanonskim pravom za latae sententiae izobčenje, to je, izobčenje s samim dejanjem – samoizobčenje, kot npr. pri primerih opravljanja splavov.« Erlah sicer pravi, da glede na prve odzive v konstruktivno držo skupine nima dobre prognoze. »Zdajšnje odzivanje kaže na precejšnjo mero napuha, češ, mi smo bolj pametni od Cerkve, mi vemo kaj je tradicija (to je tisto, kar učimo mi, da uči Cerkev, ne Cerkev sama), mi vemo kateri obredi so pravilni in kako se jih izvaja... To smo videli že pri reformatorju Lutru. Za pozitiven izzid bi bila potrebna drža ponižnosti in pokorščine cerkvenemu učiteljstvu, česar pa tukaj zaenkrat ne vidim, saj gre v najbolj blagem primeru zgolj za otročje trmarjenje in vztrajanje pri svojem imeti prav, v najhujšem pa za satansko paradigmo non serviam.« Toda pustimo se presenetiti, saj Bog ne obupa niti nad najtrdovratnejšimi grešniki, kamor razkolništvo v Cerkvi vsekakor spada, še pravi Erlah.
0 Comments
Leave a Reply. |
Kategorije
All
Arhiv
|