[SloWebZine kolumna]Tradicionalne latinske maše: kljub vsemu obstaja možnost za odpravo razkola2/23/2022 Piše: Gašper Blažič, urednik portala Blagovest.si Slowebzine je pred kratkim objavil dokaj obširno poročilo o tem, kako je Slovenska liturgična komisija odgovorila Matevžu Hriberniku, kar bi lahko pomenilo še dodatno zaostrovanje v odnosu med vrhom Cerkve ter skupinami, ki podpirajo obhajanje t. i. tradicionalne latinske maše (TLM). Celo v smer splošne in trajne prepovedi obhajanje zakramentov in zakramentalov po obrednikih, ki ne ustrezajo sedanji redni obliki obhajanja v skladu z misalom iz leta 1969. Razumljivo je, da bi takšna zaostritev lahko samo poglobila razkol med vrhom Cerkve in skupino vernikov, ki je nastal po motopropriju papeža Frančiška »Varuhi tradicije«. Seveda je ta razkol dejansko obstajal že prej. To seveda ne pomeni, da vrh Cerkve trdovratno preganja tiste, ki jim je ljubši predkoncilski mašni obred, ki se naslanja na zadnjo redakcijo misala takšnega obreda, tj. misal papeža Janeza XXIII. iz leta 1962. O takšnem primeru dobre prakse je portal Blagovest.si poročal nedavno, ko je omenil srečanje dveh članov Duhovniške bratovščine sv. Petra s papežem Frančiškom. Slednji je tudi potrdil pravico omenjene bratovščine do uporabe bogoslužnih knjig iz leta 1962.
Leta 2007, v času papeža Benedikta XVI., je Radio Vatikan poročal o župniji sv. Janeza v Kentu (Chicago, ZDA), ki je že 18 let pred motuproprijem Benedikta XVI. Summorum Pontificum uporabljala tako stari kot novi obred z namenom, da se oba obreda med seboj dopolnjujeta in bogatita. Glede na poročilo o omenjeni župniji ter duhovniški skupnosti, ki jo vodi, lahko sklepamo, da tamkajšnja skupnost deluje inkluzivno ter v duhu ponižnosti in edinosti. Takšen pristop tudi ustreza Jezusovim besedam: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« (Mt 13, 52) Takšen inkluzivni pristop »in/in« poudarja tudi škotsko-kanadski duhovnik James Mallon, sicer avtor knjige »Božja prenova« (v slovenskem prevodu je izšla lani pri založbi Družina). In če smiselno uporabimo vse dobre lastnosti predkoncilskega obreda tudi v sedanjem rednem mašnem obredu, je to lahko zelo dobro tako za lokalno kot za širšo Cerkev. Več o tradicionalnem obredu si lahko preberete TUKAJ. Iz vsega tega je mogoče sklepati, da je s pomočjo dobre volje, drže ponižnosti in prizadevanja za svetost, ne da bi zapadli skušnjavam sodobnih različic janzenizma in pelagianizma, mogoče rešiti konflikt, ki je nastal predvsem zaradi drže izključevalnosti. Upoštevati moramo, da je bogoslužje nekakšna »inkarnacija« Jezusove daritve v konkretnem času in prostoru, kar pomeni, da so bogoslužna vprašanja lahko zelo izmuzljiva in delikatna. Jezus sam ni dajal nobenih konkretnih in natančnih navodil glede tega, kakšen naj bo mašni obred. Obred se je kasneje skozi zgodovino Cerkve razvijal tako, da je bistvo ostalo isto, spreminjale pa so se zunanje lastnosti. Zato je zelo težko sprejeti kritiko, da je mašni obred, kot ga je oblikoval drugi vatikanski koncil in kasneje papež sv. Pavel VI., že sam po sebi modernistična iznajdba. Pač pa je modernistično morda to, da se krči ali celo izpušča Božja beseda (nekateri duhovniki imajo namreč navado, da namesto psalma določijo, da se zapoje nekaj iz cerkvene pesmarice), določeni deli mašnih besedil, pa neustrezna besedila cerkvenih pesmi… Samo po sebi te drobne (in včasih tudi manj drobne) zlorabe ne krnijo bistva svete maše, bi pa morali škofje posvetiti odpravi teh anomalij več pozornosti. Dejstvo je, da ima vrh Cerkve ves čas kontakt z različnimi organizacijami znotraj Cerkve, pa naj gre to za ustanove posvečenega življenja, skupnosti, bratovščine, gibanja, itd. Normalno je, da ob tem škofje kot nasledniki apostolov ob soočanju z njimi tudi razločujejo oz. preverjajo sadove njihovega delovanja. Če je mogoče opaziti, da ima določena organizacija težave s ponižnostjo ter z edinostjo Cerkve (ki, kot vemo, ne pomeni uniformiranosti), potem je normalno pričakovati, da bo reakcija papeža, zbora škofov ali posameznega ordinarija odklonilna in bo šla v smer restrikcij. Zato je tu pomembno, da člani katerekoli organizacije znotraj Cerkve najprej gradijo na lastni svetosti, ki seveda ni zgolj sad lastnih človekovih prizadevanj, ampak tudi in predvsem delovanja Božje milosti. S tem bo tudi mogoče lažje doseči priznanje s strani škofov. Ob koncu morda še beseda o t. i. »paralelni Cerkvi«, ki jo omenja Slovenska liturgična komisija. Na ta pojav smo lani opozorili tudi na portalu Blagovest.si in sicer v zvezi s pojavi nekaterih privatnih razodetij, ki so v vrste kristjanov vnesli precej zmede, strahu in tudi drže needinosti v odnosu do papeža in škofov. Avtor tega prispevka pa ob tem dodaja, da je natanko pred letom dni javno objavil svojo deklaracijo o spravi s papežem Frančiškom (TUKAJ). Sinoda, ki jo je omenjeni papež odprl za vse, tudi najbolj obrobne, pa je tudi najboljša priložnost, da promotorji tradicionalne latinske maše tako škofom kot javnosti predstavijo svojo vizijo Cerkve. Škoda bi bila, če bi to priložnost zamudili.
1 Comment
Blaž Novak
2/25/2022 04:45:06 am
Če mene vprašate, je tole nakladanje zgoraj res en bull shit brez primere.
Reply
Leave a Reply. |
Kategorije
All
Arhiv
|